look how the wind blows with you

Alkohol. Alkohol je moj sovražnik. A ne, kadar je v moji krvi. Alkohol je moj sovražnik takrat, ko je v Zoltanovih žilah. Bedak. Človek bi ga lahko izsesal do konca, pa bi se v njegovo kožo še zmeraj zajedala norost. Zdaj počasi začenjam verjeti, da za nekatere res ni pomoči. Če ne bi postal tako aroganten, ne bi prišlo do mojega ohlajanja v ribniku. Zdaj je vsaj dokončno dokazal, da ni več vreden izgubljanja mojega časa. Vsi moji prijatelji, moja najboljša družba, so imeli prav. Zoltan je postal ena navadna vzvišena miš. In jaz sem še predolgo čakala na pravi trenutek, da končam zvezo. Pa še tale večer je bil vse prej kot pravi trenutek. Napačen čas, napačen kraj, napačne okoliščine, napačne substance v krvi, napačne besede. Danes je samo moja pest na njegovem obrazu zadela pravo točko.
Po nekaj sekundah se moje misli vrnejo v sedanjost in se osredotočajo na naslednji problem. Začnem nerazločno momljati o tem, kako moram nekoga poklicati da pride pome, medtem pa se trudim brskati po mojih zalitih žepih. Telefon tiho pade na tla. Moj današnji rešitelj se skloni, da ga pobere, a še zmeraj ne spusti moje roke. Verjetno zato, ker je prepričan, da bi moje noge zaradi tresenja klecnile. Zebe me prav v vsako celico mojega telesa. Pihljanje vetra pa je povzročilo moje tresenje in sopihanje. Zdi se mi, kot da me nič na tem svetu ne more ogreti.
Spet me podpira s telefonom v drugi roki. Lennon. Kdo bi si mislil, da lahko Lennon pokaže tudi nekaj skrbi za sočloveka? Da je prav on pristopil in mi pomagal? Saj bi rekla komu, da me uščipne, a ni potrebe, ker so november, voda in veter poskrbeli za pravo mero neugodja in bolečine.
"Dragica, tale telefon nima ravno vodoodpornega ohišja. Mislim, da je voda zalila njegova pljuča. Nič ne bo s klicanjem. Žal", naznani Lennon.
Šment
Šment
Šment
Šment!!!!!!!!!!!
Moji možgani kar vibrirajo: "Kako z-zaboga pa n-naj pridem hhhhhhhhh domov?!!!?!"
"Glej, če te hitro ne spraviva iz teh mokrih oblačil, se boš kmalu spraševala, kdaj z-z-z-z-zaboga boš lah-h-h-h-hko šla iz bolnišnice! Morda ti tega ne bo dovolila ena dama, ki jo kličemo pljučnica!"
A on bi me rad spravil iz mokrih oblačil?! Pa kaj še! Saj nisem tako neumna, da ne bi poznala moškega koncepta razmišljanja.
Kaj pa če mi res hoče le dobro? Morda pa ima res prav. Pravzaprav tudi sama vem, da ima prav. Ampak tule me pa že ne bo slačil!
Opazim, da je moj telefon spet tiho na tleh. Lennon ga je kar vrgel nazaj?. A ga ni več možno popraviti?
"Z-z-zakaj pa to dobro?!!?", mi ni jasno.
Iskreno me pogleda: "Mrtvih ne oživljamo." In že v naslednjem trenutku me trdno zgrabi in me s tem prisili k premikanju.
"Kako daleč stran si doma?", me resno vpraša.
"Dvajs-s-set minut vožnje?" razmišljam.
Kot da se pogovarja sam s sabo, sklene: "Predaleč. Greva k meni. 3 minute."
In z mojim neznosnim tresenjem vred me spravi v avto, priveže in vklopi gretje na maksimum. Že zdaj mi je jasno, da samo tole gretje ne bo pomagalo.
A se ne razburjam več. Moji možgani zablokirajo. Naslonim se nazaj in čakam na rešitev, da se čimprej ogrejem.