In naenkrat se zavem svojega medlega premikanja. Občutek pa kot bi mi tisoči naelektrenih nožev prebadali meso. Skozi moje meglene oči se zdi, da stoji nekdo pred mano. In mi nudi roko?
V trenutku me preplavi jeza. Bes. Kaj je res tako nedorasel?! Najprej me vrže v ledeno vodo, potem pa si hoče očistiti izgled z lažno ponudbo pomoči?! Zaslužil bi si še več, kot le udarec na oko. A se tolažim s tem, da bo vsaj pomodrelo.
Fuuuuuuj!! Pa še ta ribnik smrdi po ??? nečem smrdljivem. Krasno. Še po četrtem tuširanju se ne bom znebila vonja. In spet razmišljam o brezpomembnih stvareh, medtem ko bi moje sive celice morale iskati rešitev izplavanja, ker niti v sanjah ne mislim prijeti te ponujene tace. Naj jo kar ponuja svoji flenči.
In potem me zmoti glasen: "ALOO!" A me je že prej klical? To vsekakor ni Zoltanov glas.
"Daj, no!" Vztraja. In dobesedno šestkrat pomežiknem, preden se moje oči zavejo, da mi tace ne ponuja Zoltan. V nejeveri še enkrat zdrsnem pod vodo in sekundo zatem že hlastam za zrakom. "Hvala, lahko sama!!!" Moj glas še vedno zveni jezno, moje možganske celice pa že iščejo izhod. In potem se kar na slepo zbrcam do roba ribnika, ki je obložen z majhnimi lesenimi hlodi. Vržem roki na kopno in se poskusim potegniti ven. - prvi-poskus-propadel -, mi zabeležijo možgani.
Leva roka mi zdrsne po lesu in takoj zatem čofnem nazaj v ribnik. Kot da ne more biti še slabše, je v moji roki ostalo še kakšnega četrt hloda. Prav, pretiravam... A občutek je prav tak. Vsekakor pa imam zdaj v roko zapičenih še nekaj ostankov lesa. In skelijo za znoret. Vodi namenim nekaj udarcev. Bolečina se skoraj lahko kosa z občutkom zmrzovanja v tej smrdljivi vodi, ko več ne vem ali me trese zaradi mraza ali jeze. Morda pa zaradi šoka, ker mi pomoč resnično ponuja On. Premaknil se je še bližje robu in še zmeraj steguje roko. Tokrat ne reče ničesar. Le brezkompromisno me gleda v oči. Zato se vdam in si pustim pomagati.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar