look at the sky – is it love?

Tema, zamolklo brnenje v ušesih, težak utrip. Moje telo in možgani še zmeraj niso dojeli današnje situacije v celoti. In nekje med vratom in popkom moje srce še komaj poskakuje. Trudim si predstavljati, da sedim na peščeni obali v kopalkah. 30°C????? Ja, pa ja.

"Lennon?", vprašam. Nisem prepričana, če sem sploh proizvedla kak zvok.

"Ja?".

Očitno moje glasilke še delujejo. Za sive celice v možganski skorji pa nisem prepričana: "Moj sedež je moker... Kako ga boš posušil? Žal mi je, a ga lahko jaz posušim? Vem, da je to drag avto. Oprosti... Ni me bilo treba peljati. A me sploh pelješ domov? Saj se avtomobilski sedeži ne sušijo dolgo? Saj to je samo voda. Razen tega, da smrdi huje kot voda."

Komaj se zadržim blebetanja. Lennon nič ne komentira. Verjetno bi raje videl, da bi se utopila, kot pa da tukaj močim njegov "nobel" avto. Dobro skriva...

Še zdaj mi ni jasno, kakšen je bil njegov namen, ko je me potegnil iz vode. On preprosto ni tak. V njem namreč razkošno prebivata egoizem in ignoranca. Starki bi verjetno raje podstavil nogo, kot pa da ji pomaga čez cesto. In vsakemu članu dramskega krožka z očali je že vsaj enkrat vrgel čevlje v stranišče. On in  njegova zlobna tolpa prijateljev. Njegove pozornosti so deležni le tisti z enako ali večjo mero egoizma. Zakaj torej jaz sedim v NJEGOVEM avtu, čakajoč na NJEGOVO pomoč v NJEGOVI hiši?!?! Sem kar čez noč postala popularna? Ali v meni vidi le še eno žrtev, ki ji bo poteptal samozavest?

Kakorkoli že - moja fizična moč je trenutno fantazija, telefon pa leži nekje ob ribniku.

Avto se počasi ustavlja. Jaz se ne premikam. Lennon odpre vrata in izstopi. Hladen piš strese moje telo. Odprejo se vrata na moji strani in Lennon mi pomaga izstopiti. Ali naj raje rečem, da me kar dvigne in odnese proti hiši? Ker moje mišice so verjetno v stanju vegetacije. Razmišljam, da me verjetno spet neznosno zebe, a ne čutim ničesar več.

Spomnim se moje glave nekje ob njegovi glavi in vonj njegovih las. Diši po citrusih. Jaz pa smrdim po blatu, ribah, črvih in še čem. A ni mi mar.

Nese me po stopnicah. Na vrhu desno. Kopalnica?

Položi me v kad. Ogromno, kotno kad temno modre barve. Prav vseeno mi je kaj namerava početi. Telo mi namreč ne pomaga z navalom adrenalina zaradi strahu. Ali pa me sploh  ni strah?

S težavo sleče moj plašč.

Zdi se, da nimam moči niti govoriti. Ne vem zakaj, a začenjam gojiti zaupanje do njega. Nek odtenek zaupanja nekje globoko za  mojim smislom za razum.

Nato sleče še moj pulover. Naenkrat začne teči voda. Zdaj se trudi z majico, nato jo vrže na tla k plašču.

"Treba te je ogreti. Sicer nisem medicinec in nimam pojma kako, a tole se zdi še najbolj logična rešitev," slišim Lennonov zamolkel glas.

"To, da me slečeš??"

"Ne, da te dam v nekaj toplega".

Začenja me polivati s toplo vodo. Na začetku se ne zdi topla. A po nekaj minutah mi je bolje.

Lennon z rokami sloni na robu kadi in še kar vztraja s curkom tople vode. Ko opazi, da je moje odzivanje že življenjsko, se nasmeje: "Ok, zgledaš bolje. Zdaj grem ven, da se lahko slečeš in stuširaš do konca. Vzemi si čas. V omari pod umivalnikom so brisače. Potem ti prinesem nekaj, da se boš oblekla."

Vstane in odkoraka iz kopalnice.

look how the wind blows with you

Alkohol. Alkohol je moj sovražnik. A ne, kadar je v moji krvi. Alkohol je moj sovražnik takrat, ko je v Zoltanovih žilah. Bedak. Človek bi ga lahko izsesal do konca, pa bi se v njegovo kožo še zmeraj zajedala norost. Zdaj počasi začenjam verjeti, da za nekatere res ni pomoči. Če ne bi postal tako aroganten, ne bi prišlo do mojega ohlajanja v ribniku. Zdaj je vsaj dokončno dokazal, da ni več vreden izgubljanja mojega časa. Vsi moji prijatelji, moja najboljša družba, so imeli prav. Zoltan je postal ena navadna vzvišena miš. In jaz sem še predolgo čakala na pravi trenutek, da končam zvezo. Pa še tale večer je bil vse prej kot pravi trenutek. Napačen čas, napačen kraj, napačne okoliščine, napačne substance v krvi, napačne besede. Danes je samo moja pest na njegovem obrazu zadela pravo točko.
Po nekaj sekundah se moje misli vrnejo v sedanjost in se osredotočajo na naslednji problem. Začnem nerazločno momljati o tem, kako moram nekoga poklicati da pride pome, medtem pa se trudim brskati po mojih zalitih žepih. Telefon tiho pade na tla. Moj današnji rešitelj se skloni, da ga pobere, a še zmeraj ne spusti moje roke. Verjetno zato, ker je prepričan, da bi moje noge zaradi tresenja klecnile. Zebe me prav v vsako celico mojega telesa. Pihljanje vetra pa je povzročilo moje tresenje in sopihanje. Zdi se mi, kot da me nič na tem svetu ne more ogreti.
Spet me podpira s telefonom v drugi roki. Lennon. Kdo bi si mislil, da lahko Lennon pokaže tudi nekaj skrbi za sočloveka? Da je prav on pristopil in mi pomagal? Saj bi rekla komu, da me uščipne, a ni potrebe, ker so november, voda in veter poskrbeli za pravo mero neugodja in bolečine.
"Dragica, tale telefon nima ravno vodoodpornega ohišja. Mislim, da je voda zalila njegova pljuča. Nič ne bo s klicanjem. Žal", naznani Lennon.
Šment
Šment
Šment
Šment!!!!!!!!!!!
Moji možgani kar vibrirajo: "Kako z-zaboga pa n-naj pridem hhhhhhhhh domov?!!!?!"
"Glej, če te hitro ne spraviva iz teh mokrih oblačil, se boš kmalu spraševala, kdaj z-z-z-z-zaboga boš lah-h-h-h-hko šla iz bolnišnice! Morda ti tega ne bo dovolila ena dama, ki jo kličemo pljučnica!"
A on bi me rad spravil iz mokrih oblačil?! Pa kaj še! Saj nisem tako neumna, da ne bi poznala moškega koncepta razmišljanja.
Kaj pa če mi res hoče le dobro? Morda pa ima res prav. Pravzaprav tudi sama vem, da ima prav. Ampak tule me pa že ne bo slačil!
Opazim, da je moj telefon spet tiho na tleh. Lennon ga je kar vrgel nazaj?. A ga ni več možno popraviti?
"Z-z-zakaj pa to dobro?!!?", mi ni jasno.
Iskreno me pogleda: "Mrtvih ne oživljamo." In že v naslednjem trenutku me trdno zgrabi in me s tem prisili k premikanju.
"Kako daleč stran si doma?", me resno vpraša.
"Dvajs-s-set minut vožnje?" razmišljam.
Kot da se pogovarja sam s sabo, sklene: "Predaleč. Greva k meni. 3 minute."
In z mojim neznosnim tresenjem vred me spravi v avto, priveže in vklopi gretje na maksimum. Že zdaj mi je jasno, da samo tole gretje ne bo pomagalo.
A se ne razburjam več. Moji možgani zablokirajo. Naslonim se nazaj in čakam na rešitev, da se čimprej ogrejem.

look how the stars shine for you

In naenkrat se zavem svojega medlega premikanja. Občutek pa kot bi mi tisoči naelektrenih nožev prebadali meso. Skozi moje meglene oči se zdi, da stoji nekdo pred mano. In mi nudi roko?
V trenutku me preplavi jeza. Bes. Kaj je res tako nedorasel?! Najprej me vrže v ledeno vodo, potem pa si hoče očistiti izgled z lažno ponudbo pomoči?! Zaslužil bi si še več, kot le udarec na oko. A se tolažim s tem, da bo vsaj pomodrelo.
Fuuuuuuj!! Pa še ta ribnik smrdi po ??? nečem smrdljivem. Krasno. Še po četrtem tuširanju se ne bom znebila vonja. In spet razmišljam o brezpomembnih stvareh, medtem ko bi moje sive celice morale iskati rešitev izplavanja, ker niti v sanjah ne mislim prijeti te ponujene tace. Naj jo kar ponuja svoji flenči.
In potem me zmoti glasen: "ALOO!" A me je že prej klical? To vsekakor ni Zoltanov glas.
"Daj, no!" Vztraja. In dobesedno šestkrat pomežiknem, preden se moje oči zavejo, da mi tace ne ponuja Zoltan. V nejeveri še enkrat zdrsnem pod vodo in sekundo zatem že hlastam za zrakom. "Hvala, lahko sama!!!" Moj glas še vedno zveni jezno, moje možganske celice pa že iščejo izhod. In potem se kar na slepo zbrcam do roba ribnika, ki je obložen z majhnimi lesenimi hlodi. Vržem roki na kopno in se poskusim potegniti ven. - prvi-poskus-propadel -, mi zabeležijo možgani.
Leva roka mi zdrsne po lesu in takoj zatem čofnem nazaj v ribnik. Kot da ne more biti še slabše, je v moji roki ostalo še kakšnega četrt hloda. Prav, pretiravam... A občutek je prav tak. Vsekakor pa imam zdaj v roko zapičenih še nekaj ostankov lesa. In skelijo za znoret. Vodi namenim nekaj udarcev. Bolečina se skoraj lahko kosa z občutkom zmrzovanja v tej smrdljivi vodi, ko več ne vem ali me trese zaradi mraza ali jeze. Morda pa zaradi šoka, ker mi pomoč resnično ponuja On. Premaknil se je še bližje robu in še zmeraj steguje roko. Tokrat ne reče ničesar. Le brezkompromisno me gleda v oči. Zato se vdam in si pustim pomagati.